Nedeljsko popoldne
submitted October 22, 2011
Categories: In Slovene
Vše? so mi in ambiciozni moški cilj, vše? so mi hotenja in na?rti, najbolj mi je vše?, da jih uresni?ujejo, si spreminjajo svet tako, da jim služi. Da je Matej moški, ki lega z moškimi, vem po spletu okoliš?in. Ne pre?itaš ga po kretnji, govoru, drži, karakterju. V sebi ima konvencionalno moški naboj. V njem je energija vse ?as v pripravljenosti, tako kot v nabiti pištoli.
V vsakdanji komunikaciji deluje hladnokrvno, ležerno, z zdravo distanco do sveta. Ni nek testosteronski fuzbaler, ki bi zaradi oteklih jajc ne zmogel postavljati stopal vzporedno in voditi pogovora z glavo in repom. V svet gleda modro. Nima o?i v barvi spomin?ic. Svetlejše so, bolj podobne svetli modrini ve?ernega neba. Njegov pogled ni begav, ni iš?o?, je osredoto?en. V njegovem pogledu sem za?util sorodnost s plinskim plamenom: je prosojno moder in žgo?; s fiksiranim pogledom zlahka ožge.
Osemindvajset jih ima. Fantov njegove starosti navadno ne ogovarjam. Leta imajo svojo logiko in kdor tega ne ugotovi, je bodisi slepec ali pa tepec. ?e pa me tak junec zaplete v pogovor, ne zbežim stran. Z Matejem sva nekajkrat poklepetala in se to in ono pogovorila. Tisto nedeljo sva se slu?ajno sre?ala na mesendžerju. Po nekaj izmenjanih stavkih o vremenu in dnevu me je vprašal, ?e grem z njim na izlet. Dve, tri urice po gri?ih na robu mesta. Rad bi se prezra?il, sprehodil psa in ravno nima nobenega za družbo. Priznam, za hip se ostal brez sape; v naslednjem hipu pristal. Ne, ker bi karkoli pri?akoval, ?isto tako, iz radovednosti, ker me zanima, kako živijo drugi ljudje.
?ez pol ure sva se dobila pri ko?i, do koder pripelje cesta. Stal je pri avtomobilu z odprtim prtljažnikom in skušal spraviti v red palice za hojo. Pozdravil me je in predstavil Raguzo, dalmatinko, ki je razkora?eno stala ob njem, prijazno gledala in mahala z repom; je že videla mlajše dneve.
»Na!« in mi je v roke potisnil povodec, ki ga je dotlej tiš?al med koleni. »Jo boš ti vodil.«
Zdelo se mi je zabavno. Nisem navajen, da zame odlo?ajo drugi. In to še tako, brez vprašanja. Matej si je polglasno sikali v brado in vrtel patent na palici. Pa sem mu vrnil povodec, vzel palice in mu jih palice v red. Pravnik je, od takega noben ne pri?akuje, da se bo spoznal še ne mehaniko. Razložil mi je, da si je pozimi potrgal križne vezi in da mora še nekaj ?asa paziti na kolena. Ker je imel polne roke, sem moral psico le vodil jaz.
Klepet je stekel brez zadrege, sproš?eno. Kar nekaj dela sem imel z Raguzo, ki je motovilila sem in tja in markirala kot pes. Pogovarjala sva se o njegovi službi, o prejšnjih službah, o šefih. Vsake toliko sva se sre?ala z o?mi. Plinski plamen… Kakor me je son?en poletni dan grel od zunaj, me je ta plamen požagal od znotraj. Pred soncem so naju varovale drevesne krošnje, njegov pogled me je zadeval neposredno.
Potem je nastopila tišina. Ki ni trajal dva koraka in ne dvajset korakov. Bila je tista tišina. Nastopil je ?as z osebne zadeve. Bedaka bi naredil iz sebe, ?e bi takrat za?el drug pogovor. Tišino je prekinil z vprašanjem, kako vozim z moškimi. In je stekel pogovor o življenju. Presene?alo me je, kako sva bila drug pred drugim brez zadrege.
Malo sva tudi debatirala. Ne skriva se za lepore?jem. Fant ima stališ?a. Ne boji se soditi. Razumen je – ima razum. Razum… Um je od umeti, znati. Razum je drugo. Razum je razum, zmožnost lo?evanja, pobiranja z vrha. Sorodno posnemanju smetane raz mleko je pobirati bistvo raz um, z uma. Zmožnost povzemanje, zmožnost lo?evanja pomembnega od celote – to je moška lastnost, ki mi je vše?. Redka lastnost. In vše? mi je drznost, zastopati stališ?a. Med ljudmi, s katerimi imam opravka, je to še redkejša lastnost. V marsi?em sem se z Matejem strinjal, v marsi?em ne. Nisem zapenjal, pustil sem govoriti njemu. Kaj bi mu solil pamet? Razumemo itak šele, ko jih sami dobimo po bu?i, ?e se sploh znajdemo v takšni situaciji.
Ker me je on o marsi?em izprašal, sem imel prosto pot tudi jaz. Vprašal sem ga: »Si zdaj v vezi?« »Kje! Že nekaj ?asa ne.« »Ja nemogo?e, da bi bil?« »Ne bi zdaj o tem.« Nato je in dodal: »Nisem za kompromise. Ko za?utim, da se ljubezen ohlaja, da to ni ve? to, grem.« Nadaljeval sem jaz: »Ne boš rekel, da živiš brez seksa.« »Ne, tega nisem rekel. Seksdejti padejo, ?e je kaj uporabnega.« »In? Ni med uporabnim ni? uporabnejšega?« »Mah, sami dvajsetletniki se lepijo name. Kaj ?em z njimi? Samo vrtec lahko odprem.«
Mislil sem si, da se vseeno pomudi z njimi, preden jih pošlje nazaj k mami. Jasno, da sem držal kljun. Njegov pogled na svet je njegova stvar. Ne, Matej ni star dvajset. Star je osem in dvajset. Med eno in drugo starostjo je razlika. Tak ni ve? premlad. Tak je nepopravljivo… najboljši. Veter ima v hrbtu. Svet je njegov. ?as zanj nima smeri. Ve in ho?e. Upravlja. Ni ?ez trideset, ko slej ko prej vsak dobi v ?elo žebelj. Žebelj pribitosti, ujetosti, rutine. Iz mojih misli me je zdramil z vprašanjem:
»Kakšni moški so tebi vše??«
Ozrl sem se, da bi ga pogledal v o?i. Res me je zanimalo, kako me ob tem gleda. Gledal me je pa tako, da bi se jaz v tistem trenutku sparil z njim. Nekaj filmskega je bilo v tem pogovarjanju. Bilo je kot akcijsko streljanje: kdo bo koga prej do blizu bolj naravnost in v polno. Pa?, povedal sem mu to in povedal sem mu ono. Ko sem mu še rekel, da so mi moški z nekaj pleše, sem jaz pogledal njega. Malo postrani se je držal in se režal: »To resno misliš?« »Ja, resno.«
Resno sem – mislil resno. Pleša je moška zadeva. ?e jo moški zna nositi. Matej je iz tega razloga po glavi pobrit; tisti da je bil kratko, petmilimetrsko š?etinast. Š?etine las so na njem za odtenek temnejše o š?etin brade. Težko opisljive barve. Rjave, ki vle?ejo hkrati na blod in na kafetasto. Zaradi gole glave njegov videz zaznamujejo o?ala. Tanek, tehni?en kovinski okvir in vanj kot malo narobe vstavljena ozko rezana stekla; grd in lep hkrati. Matej je ob obojem še – intrigantno – seksi. Zaklju?il sem s protivprašanjem: »Kaj je zate pomembno pri tipu?« »Da ima vsaj osemnajst centimetrski kurac. Da je – nekaj. Osemnajst je v redu, dvajset še boljše.«
Pes! Cenim takšno direktnost, res jo cenim. Pri seksu smo plen svojih strasti, predstav, obsedenost. Kdor si jih ne prizna, slepi samega sebe. Graditi gradove romanc mimo temeljev nagona je – graditi brez temelja, vlagati v podrtijo. Nekateri takih stvari sami sebi ne priznajo, ve?ina jih ne bi živ dan in pred živim ?lovekom izrekla na glas.
»Madona… Niso takšne dolžine – naporne?« Režal se je. »Jaz sem imel opravka z devetnajst centimetrskim. In je bilo – hm…« »Si moral dihat, a?« »Ja. Sem moral dihat.« Fant ve… »Bilo je naporno in bilo je … nekaj posebnega. A si ti specializiran na to, da te porivajo?« »Specializiran? He, he… Kdo je to rekel? Jaz sem specializiran na: fafanje.«
Nato je butnil: »Koliko imaš ti dolgega?« In sem mu povedal, da toliko, in da ?e malo bolj ambiciozno merim, pa? toliko.
Gledal me je. Na njegovem obrazu sem bral odsotnost vsake zadrege; nekaj je bilo radovednosti, kako se bom obnesel v komunikaciji, nekaj užitka nad direktnostjo in provociranjem. Imel sem trdega. Zelo imel. Že zadnjih nekaj minut me je zajemala notranja vro?ina, od moje volje neodvisno; kot bi se moja planet spuš?ala vsemirska ladja iz druge galaksije, nekje od zgoraj, s polnim plinom ogrevala atmosfero in tla, proti katerim se prav po?asi, lebde?e, približevala.
Nadaljevanje ga je bilo vredno: »Danes ne moreš nobenemu verjeti na besedo.« »So taki ?asi, a?« »Tipi vse sorte pisarijo. Zadnji? mi je en govoril, da ima ne vem kakih dvajset centimetrov. Ko je prišel, ne vem ?e je bilo petnajst in pol.« »Drugi? zahtevaj slikico, na kateri je ob ti?u ravnilo.« »Treba videt na lastne o?i.«
Ah, te o?i v sinjini plinskega plamena! Nisem si upal odpreti zadrge in vre?i na plano svojega mesa. V presojo. Sploh ni takšno, da bi se bližalo njegovim rekordom. Pa vseeno… Predvsem mi ni bilo jasno, do kakšne mere me provocira. Lahko bi me, le zakaj ne. Fant zna šteti ve? kot do tri. Povabilo je bilo njegovo, a za osla mu nisem hotel biti.
»So centimetri vse, kar pri?akuješ od moškega?« »Itak, da ne. Ho?em, da je moški. Dec. Da se vede strejt, absolutno strejt.« In nekaj ?isto smiselnih zadev je še dodal. Do neke mere sem sodil v njegove okvire. Samo do neke mere, jasno. Vro?e mi je bilo. V zraku je visel eroti?ni lepek, židek, vseprisoten, me zalival in se me oprijemal, mi lezel v vse pore in kot gosta smetana drsel po moji polti; skozenj sem kot skozi supreprevodnik ?util njega, njegovo telo in njegov moški potencial. Kaj naj zdaj, naj dam pobudo? Vedel sem samo, da ne smem slu?ajno blekniti kakšne puhlice. Prehitel me je: »Kaj kaj po?neš na prvem seksdejtu?« Jojme! Kaj bi slepomišil: »?e si nisva po okusu, ni?. Za dober seks je potreben obojestranski interes. Obdelovat nekoga kot otep slame? Hvala! A ?e je to tisto, ?e se med menoj in njim vzpostavi napetost,« nadaljevanje je bilo politi?no, »pade vsaj faf. Gotovo.«
Nekaj sekund tišine. ?e bi bil mojih let, ne bi ve? hodila po poti. Listje je pod ?evlji šumelo kot v kakšnem slovenskem filmu, hudo, prehudo na glas. Pa vro?i lepek v soparnem zraku… Svojstveno razkošje je bilo v njem. In zavedanje, da je ta dobrina, kot vsak luksuz, minljiva. Da to železo v ognju zares zažari samo enkrat. In da se ga v tistem hipu, ko se za?ne ohlajati, ne da ve? ogreti; oziroma je ogrevanje samo še pogrevanje, ponavljanje na silo, tiš?anje v nadomestek, ker je prvi, prvinski ?ar izgubljen. Fanté, daj kakšnem konkreten signal, da ne bom izpadel kot kmetavz, ki ne ve, kje mu je mesto! To ni dvajsetletnik, ki gre z odraslim moškim zato, da ga ta gnete in po svoji želji modelira kot plastelin. Ne, Matej ni iz takšnega testa, da bi se pustil pleniti kot deklica, ki zaradi dramskih u?inkov igra neodlo?enost. Imel me je oblasti, ki mu jo je dajala razlika v letih. Igral se je z mojo ne?imrnostjo, ki se ni hotela osmešiti. Dobro jo je igral! Pácal me je v njej kot divja?ino v kvaši.
Ustavil se je. Snel je nahrbtnik. »Raguza, sem!«
Iz nahrbtnika je potegnil plastenko z vodo in dal dalmatinki, ki je s pristopala k njemu, piti. Zlival je psici vodo naravnost v gobec, ta je zadovoljno hlastala za teko?ino in jo prestregala, goltala, požirala. ?epe?i moški, zaradi katerega sem otrdel, z glavo na višini mojega razkoraka… Samo dva metra od mene. Velika plastenka v njegovih rokah, iz katere se je ritmi?no izlivalo… Izlivala –teko?ina, ki je osnova življenja…
Scena me je spravljala ob pamet. Po jajcih so mi šli mravljinci. ?e zdaj ni? ne ukrenem, ne bom nikoli ni? naredil! Odlo?il sem se, da mu ne bom umaknil s poti, da mu bom s telesom zaprl pot, ko bo prišel do mene.
Prehitel me je v potezi. »Malo bo za po?akat, moram lulat.«
Šel je par korakov nazaj, se obrnjen od mene stran razkora?il . Curek je bil tanek in prekinjen. Hvala ti, Matej, za gesto. Premaknil sem se in šel s po?asnimi koraki proti njemu. Pri?akal me je s pogledom – spet postrani in reže se. V rokah je držal do dveh tretjin nabrekel ud in iztiskal zanje kaplje. Bil je mesnat, kožica potegnjena nazaj. »Daj, obrni se no malo bolj k meni…«
Se je. Po?epnil sem pred njega in si ogledal mesnino. Lepa, ?ista, zdrava koža. Lep svilnat glavi?. Lepe, blontno rjave, v polžke zavite, od sopare in potu zlepljene dla?ice pri korenu. Ud je v moji dlani in pred mojimi o?mi rasel. Ah, meso, meso, meso…. Dovolj je bilo gledanja. »Jaaa…« je iskreno zahreš?al.
Tajal sem se v užitku. Presneto meso! Presneta mesnata izvedba! ?util sem, kako v moji obdelavi in v mojih ustih dobiva kon?ne razsežnosti. Se bom kdaj takšnih delikates preobjedel? Da od drugih ho?e nekaj, kar ima sam, sem se zavedel, ko sem ga pospravil do kraja vase. Sladek napor in slajši užitek. S prsti za ušesi mi je sugeriral ritem.
Potem sem se osvestil, da onegaviva sredi poti. Res, da nisva prej poldrugo uro nikogar sre?ala, toda pot je javna, sezona gobarska. Ob tej streznitvi se mi je ud v hla?ah sesedel sam vase. »Matej, umakniva se s poti.«
Ni bil navdušen, sploh ne. A mu je bilo o?itno vredno nadaljevati, da je popustil in stopil za nekaj prosojnih mladih smre?ic ob poti. Saj nisva bila zares skrita, toda vsaj sredi poti nisva bila razstavljena.
Povzel sem, ker sem prekinil. Kmalu sem ugotovil, da mu gredo najbolj do živega grlene operacije. To je bilo slišati in ?utiti po odzivu kur?eve substance in telesa kot celote. ?as je bil, da sem se izmotal iz hla? in poprijel za svoje orodje. Ko je bila moja prva lakota po moškem mesu nasitena, se sem spravil na jajca. V primerjavi ti?em noben presežek, toda kakšna osvežitev, imeti enkrat opravka z neobritimi jajci! Dlake na njih so bile dolge kot nad ti?em, kak centimeter. Moški je kultiviran, a pristna roba, ki se ne prilikuje slepo mejnstrimskemu standardu. Moje meso me je že žgalo, ?as je bil, da se jaz prepustim njemu.
Kar je prej rekel, to je bilo res. Fafal je izvrstno: zbrano, strastno, odlo?no. Ko se je na moj kurec nasadil do konca, sem ga prijel za zatilje in porival v skrivnostno, žgo?o globino. Doživetje je bilo izjemno. Nekaj zaradi kur?evega užitka, nekaj pa zato, ker sem ga držal, za – táko zatilje. So fantje, ki takrat, ko postanejo moški, dobijo bikovsko zatije. Obstaja vrsta vratnega sala -ki ga itak ni veliko-, ki ni odvisna od telesne zamaš?enosti. Odvisna je – od izraženosti spola. Pojma nimam, kako drugi to vidijo, toda jaz to opazim in to me vzburja podobno kot z dvignjeno glavo nošena pleša.
?e bi mogel, bi ga, držé za zatilje in vrat, do onemoglosti nabijal v glavo, ki jo je nagnil nekoliko nazaj. Seveda je potreboval premore, da se je lahko nadihal, a ?asi, ko je vmes držal, so bili dolgi. Bolj do konca v njem ne bi mogel biti. Poleg š?etin lasiš?a, ki sem jih ?util na prstih in dlaneh, in že omenjenega presežka moškega vratu, je šlo še za kakovost dražljaja. Porivanje v grlo je porivanje v polno, pri katerem se množina užitka z vsakim dodatnim vrinjenim milimetrom po celi dolžini uda stopnjuje. Primerljivo je z ženskim spolovilom in bistveno polnejše od analij, ki so, po doseženi atrakciji prodora drugemu pod kožo, pravzaprav porivanje v prazno.
Potem me je Matej nagnal ven in si ogledoval tisto, kar je imel v sebi. Lasten kurec mi je bil tuj, svetil se je kot polakiran, se razkošno bleš?al, od njega sta se odtrgali dve beli sragi spenjene sline, poviseli, pobingljali ter padli na listje. S pestjo okoli mojega mesa je po gladko podmazanem udu zdrsel do dimelj in skrajno v jajca, da se je moje orodje izpostavilo v skrajni velikosti. Konji?em in osli?em nisem tekmec, pa vendar ga je fant gledal z zanimanjem. Nato ga je za?el drgniti. Kurec je bil videti kot bodalo, ki ga vajena roka drži in drgne v pesti tako spretno, da se nikoli ne nabode ne njegovo konico. Drgnil mi ga je nasilniško, z ihto, z oblastiželjnim zadovoljstvom.
Izmaknil sem se mu in se spet jaz posvetil njemu. O tem sem mu z roko obdeloval moda in iskal na njih kakšno ob?utljivejšo to?ko. Nato sem odpotoval pod modro majico, ki jo je do konca obdržal na sebi. Dlake se z osramja nadaljevale v enaki širini in kakovosti do prsi. Luksuz! Tam sem s prsti zaril po njih in poiskal bradavico, najprej na desni, nato na levi, gnetel eno, nato drugo. On mi je vrnil tako, da je se je nekoliko pripognil in poiskal moje. Po tem, kako se jih je lotil, sem ugotovil, da zahteva ostrejši, odlo?nejši prijem. Mojo zmožnost ?utenja je zaposlil v celoti. Želel sem si poprsje ogledati, pa nekako nisem prišel do tega. ?e se še sre?ava – naj ostane en vir opoja neodkrit do takrat.
Spet sva stala iz o?i v o?i. Se merila s pogledi. Se strastno, a na naglo poljubljala, kot bi se s poljubi klofutala. Vše? mi je bil v celosti. Vše? mi je bil v pristnosti. Z zažigalnim bledo modrim pogledom, z obrito bu?o, s š?etinami na široki bradi, ki sem jo v nekem trenutku popadel in samostojno fafal. Bil je ostvarjeni, utelešeni moški princip. Vše? mi je bil s telesom, ki ni bilo na silo modulirano v neki kvihtarni. Umetna govedina zame nima teže. Copy-paste forma je uni?ujo?e zgovorna takrat, ko se po petih besedah pokaže, da je edina vsebina; pri?a o podredljivosti; pri?a o uspešnosti zaslužkarske mašinerije, ki ljudi po službi pacifizira z neskon?nim ponavljanjem enega in istega – bebastega; ki slavi »trdo delo« – vemo, ?igavo geslo je to.
Potem se je Matej proti meni obrnil s hrbtom. Dvignil sem mu majo, se z brado zaril ob hrbtenico in oral pot do ritnic. Oprl se je na kolena in se nagnil naprej. Razprl sem jih in si ogledal njegov skrivni vhod. V potu se je svetil. Bil je mesno vijoli?aste barve, zgledno lep, pravilen. Rahlo sem ?ezenj zdrsnil s palcem in kazalcem. Nato sem se z brado spet prislonil na njegovo trtico, stisnil ritnici, zdrsnil do razkoraka, spustil ritnici in se navzgor napotil z iztegnjenim jezikom. Lizal, lizal, lizal… S celo širino jezika užival v gladki, slastno tanki koži in njegovem odzivanju. In s prsti užival, zarit v mišice njegove riti; v bokih ni ozek, rit ima široko, a mesnato, brezmaš?obno.
Vstal sem in po naslinjenem jarku s kurcem nekolikokrat potegnil gor in dol. »Ja, draži me, tako me draži!«
Kakšna past za neobvladanega! Na mehki to?i bi samo pritisnil in se znašel v njegovem preddverju in nato drobovju. ?e bi bil jaz njegov fant, bi ga hotel samo zase in bi se hotel zariti vanj takole, z golo kožo v njegovo živo, jarko notranjost… Hotel bi ga zapljuvati, si ga simboli?no prilastiti, mu vtisniti lastniški pe?at z lastnim pe?atnim voskom… Misli zblojene, kam vas nosi? Past za strast, zrelostni preizkus za razum. ?e že ne zelo, sam vsaj malo pameten.
Runda odlo?nih poljubov. Še enkrat sva se posvetila drug drugemu. In ?as je bil zrel, da se pripeljeva do konca. Želel je, da mu pridem po ritnicah. Z jezikom sem zopet drsel po ritnem obro?ku, pa sem že moral vstati in odložiti nazadržljivo. Po ritnici eni. Po ritnici drugi. V mislih sem seveda bil eno ped globlje…
Ko je on pilotiral svoje ?ute v višino, sem mu z vsako roko drsel po eni ?vrsti ritnici, spolzko gladki od potu in mojega izlo?ka. V spiralah truda se je mukoma dvigoval in nato v kr?ih strmoglavil. Nazaj v gozd, nazaj za smre?ice ob poti, ki jih še nekaj trenutkov prej nisva videla na jaz ne on. Spet se so se oglasili redki pri?i v popoldanskem gozdu, v krošnjah je zasijalo slepe?e sonce, spet je zadišalo po smre?ju in listju, psica je ležala na mahovju, z glavo in telesom obrnjena stran.
Z brisa?o, ki jo je prej uporabljal za brisanje potu s ?ela in glave, sva si pospravila spermo s teles. Se oblekla. Nadaljevala pot proti avtomobilom. Bilo je vro?e. Bilo je soparno. Po kratkotrajni mol?e?nosti sva nadaljevala pogovor, malo smiseln, malo vljudnosten. Nisva vdela najkrajše poti, pa ni? za to.
Doma sem se stuširal – presneto, še vedno sem imel na kolenih koš?ke suhega listja. Zlil vase liter hladne pija?e in legel na zofo. Omamljen od seksa, a že toliko pri sebi, da so mi misli spet zakrožile po orbitah razuma. Nesporno, Matej je primerek, ki mi seže do živega. Kaj sicer vem o njem? Komaj kaj ve? kot ni?. Vseeno sem takoj zagrizel v vabo, ki mo jo je vrgel. Kako sem hiter. Lahek? Lahkoveren? Poceni? Neodgovoren? Na eni to?ki sva si podobna – pustiva se voditi impulzu. Zakaj? Prezir do družbene norme? Sumni?avost do zdravega razuma? Ta pri tem, koliko mi je kdo vše?, res nima ?esa iskati. Kaj pa smisel? Ah, kakšen nesodoben pojem! Spada to med ?iste iluzije ali v znanstveno fantastiko? Morda se bova še kdaj kresnila, morda nikoli. Med nama so svetovi, ne morem pri?akovati, da bi iz tega izcimilo karkoli resnejšega. Sploh pa – ne smem pozabiti – fant ho?e orjake, to so njegovi klini za plezanje proti vrhovom užitka.
Kaj ho?em jaz? O, ja, preprosto bi bilo živet brez seksa. Zakaj bi se s tem sploh trapil? Preživa je v meni ka?a… tista, ki se ji druga?e re?e (oprosti, pesnik) fuka želja… Uni?evalka iluzij in prinašalka spoznanj. Tvoje resnice o krute in strupene, a vendar laziš kvišku po zdravniških in farmacevtskih palicah. Povezuješ svetove, hlad z razbeljenostjo, spoznaš se ne rove in jame, na komaj komu dostopna skrivališ?a in zato?iš?a pod kamenjem, na katerega me?eta sence sonce in mesec. Neposreden dostop imaš do zakopanih zakladnic, s katerih so nakopi?eno drago kamenje in biseri. Ki jih ni?e ne potrebuje, a s sijajem jemljejo dih. Ka?a, kaj ?e bi se mi pustila malo, malo bolj udoma?iti? Biksen
= Category Updated
= Flash Play Button