Vizitka
submitted October 22, 2011
Categories: In Slovene
Johanca« je pet minut od moje službe. Je najbližji lokal, kjer se lahko spodobno usedeš in slišiš sogovornika. Inštitutski smo v gostilni stalni gostje. Tudi jaz grem v?asih tja med malico. In pri Johanci sem ga spoznal. Nepri?akovano. Tja je prišel na novo v službo.
Prvi? sem ga videl, ko se je pojavil na vratih sobe. Vstopil, obstal. Slok, vzravnan. Zbran. Šel je s pogledom po mizah, nadziral je svoj teritorij. Drža, pogled, samozavest – moja prva misel ja bila: madona, tale ima – jajca! Za?util sem mravljice po dolgem in po?ez. To se mi ne zgodi pogosto. Mojo pozornost je kar posrkal vase. Z lahkimi koraki je stopil proti mizi na nasprotnem koncu sobe. Sklonil se je in na pladenj iz nerjavnega jekla zlagal kozarce in skodelice. Za?util me je in dvignil pogled. Sre?ala sva se. Kaj naj re?em: v meni je zabliskalo in zažarelo kot pri varjenju železa. Bilo mi je, kot bi me z boksarsko rokavico v želodec. Pa ni bil udarec, bil je udar seksualne energije, ki sem ga za?util fizi?no. Zgodil se je nehoteni preskok frekvence, zgodila se je motnja v obi?ajni komunikaciji, izmik varnostnih filtrov: skozi razpoko v normalnosti sem neposredno, telesno za?util njegovo temno snov. In njeno privla?no silo. Fant ni neumen, takoj mu je bilo jasno. Vem, ker tega se ne da zgrešiti. Natakarji so takšne in druga?ne poglede poznajo, vajeni so jih. Spustil sem o?i, a ga še vedno spremljal v vidnem polju. Mirno je do konca pospravil, pri sosedih prevzel naro?ilo in šel. Odhajajo? me je ošinil. Ob naslednjem prihodu je poskrbel za našo mizo. Nisem mogel biti sproš?en. On je bil. Od zgoraj me je gledal mirno in pozorno, a nisem se mogel znebiti vtisa, da me gleda kot šolar?ka. Povsem nedokazljiv ob?utek, a po takšnem dogodku noben pogled ni ve? samo pogled.
Fantu, ki me je takole mimogrede premaknil iz tira, je ime Aljoša. ?e bi se s toliko samozavesti nosil kak Gorenjec, bi bil nadut. In odbijajo?. Še bi se Štajerec, bi bil nadležen. In ne za prenašati. Tale Primorec je bil pa – seksi za umret. In prej za pokavsat. Ne enkrat… Spet in spet.
Priznam: od tistega dne sem pogosteje kot prej zavil k Johanci. Kava, malica, delovni sestanek – se je že našla prilika. Hitro sva vzpostavilo osnovno komunikacijo s pozdravi in pogovor?ki mimogrede. Nisem ga na silo ogovarjal, nisem tiš?al, pustil sem, da se je napeljalo samo od sebe. Rad sem slišal njegov glas. Poln glas, raskav in znižan od kajenja.
V njegovem vedenju je jasen jaz, ki ga pod?rtuje z obvladano notranjo silo. Stvari dela na miren na?in. S samoumevnostjo. Kmalu po tistem, ko sem ga spoznal, sem ga videl kaditi pri zadnjih vratih gostilne. Prevzela me je kretnja, s katero je primaknil cigareto k ustom, in strast v tem, kako je potegnil dim in ga izpuhnil pred sebe. Vtis je naredilo name, ko sem ga prvi? videl vra?ati kovance. Ni jih brezbrižno nametal ali vsul. Ni ji preplašeno odlagal, s trudom po neslišnosti, kot to delajo mevže. Našteval jih je: tk, tk, tk. Ob mizo. Enega za drugim, ne prehitro, ne prepo?asi. Z vitkimi prsti. Gledal sem prste in njihovo nekoliko temnejšo, gladko polt. In to, da ne na hrbtu dlani ne na zapestju izza sraj?ne manšete ni bilo videti dla?ice.
Na Aljoši je zanimiva dvojnost, da moški duh, ki ga izpri?uje vedenje, živi v telesu, ki je še malo od mulca. Tanek je in pretegnjen. Zares moški je samo v lica, na katerih ima mo?no, temno britje. Vse sorte je: v?asih je gladko obrit, bolj pogosto ne, tudi teden dni stara brada mu še pristoji. Lase ima temne, skoraj ?rne, in utrjene v kratko strešico nad ?elom. Tudi, ?e je zaraš?en, je videti urejen. Seveda: Bela srajca, ?rne hla?e, ?rni usnjeni pas, zloš?eni ?rni ?evlji. Vse brezhibno. Ko se od dobrega natakarja v dobri gostilni pri?akuje.
Kadar sem ga pri Johanci sre?al, sem ga s pogledom študiral. Se razume, da sem ga. Trudil sem se, da on tega ne bi preve? opazil – ?e je malo, mi je bilo prav. Tanka srajca in tanke hla?e dajo videti marsikaj.
Aljoševo vitko, gibko telo je plosko in dovolj razširjeno v ramena. Zadaj se dá pod srajco jasno slutiti potek hrbtnih mišic od ple? do ledij. Zdaj vem, da je na srednji šoli treniral odbojko. Kljub pretegnjenosti sem mu na telesnih proporcih pozna, da je bil športnik. Nosi telirane srajce in to je zanj edino prav. Pod belino nisem mogel spregledati drobnih brstov prsnih bradavic.
Telo ima ?vrsto, nastop trden, le v o?i je nekoliko mehak. Ko se kam zazre, mu pogled zaplava, odpluje, odpotuje kdo ve kam. Takrat se pokaže, da je v bistvu blaga, morda celo zasanjana duša.
Skozi hla?e, zlikane na rob, sem si ustvarjal podobo njegovih nog. Dolge noge, vitke noge. Ritke ni?. Hodi malo na racaka, s koleni nekoliko navzven. To poudarja izboklino na hla?ah, kjer ima spodaj pospravljeno moško premoženje. Kar se sluti skozi tekstil, ni zanemarljivo.
Natakarska obleka fanta naredi, tudi ?e fant ni kaj posebnega. Ker je v bistvu uniforma. Uniforma dá formo, ?e je fantje nimajo. In jo poudari, ?e jo imajo. Ve se, da uniformi priti?e primerno obnašanje. Vsaj vedelo se je, dokler je bilo v javnem življenju še kaj fantov in mož v pravih, državnih uniformah. Trenutna država je izvedla samokastracijo. Odrezala si je jajca, kolikor jih je imela, in jih skrila pred mestom in svetom v ?rno luknjo. Vojska je v kdovekateri in ?igavi koloniji, na ulici je ni niti za vzorec ve?. Policija se je pobabila – bog daj bjondam dobro sre?o, ampak meni ti? res bolj trzne na policiste z jajci kot z joški. Bojevniki raznih privatnih milic, tako imenovanih družbe za varovanje, so preve? pisani, pa še iz politi?nih razlogov me odbijajo. Tako da so natakarji med zadnjimi nosilci prapora moške uniforme. Aljoša jo zna nositi, ker dela svoj poklic kot poklic. Dobro. Dovolj zavzeto. Z dostojanstvom.
Klju?no za moj odnos z Aljošo je dejstvo, da bo Aljoša šele prilezel ?ez petindvajseto. Po letih nisva za skupaj. Ne ciljam na fante njegovih let. Sva pa izmenjala že toliko pogledov, ki tudi z njegove strani niso bili brez vsebine, da sem nekaj moral ukreniti. Izkoristil sem se uradno priložnost. In se skril zanjo. Službene goste sem peljal k Johanci na kosilo. Pojedli smo, se ne nekaj pogovarjali in preden smo odšli, sem podpisal sem ra?un. ?im sem Aljoši vrnil kemi?ni svin?nik, sem potegnil iz suknji?a listnico in mu izro?il še vizitko. »?e bi bilo kar koli, da me veste poklicat.« Ker sem mu ob tem pogledal v o?i, je bilo sporo?ilo jasno. Ni se zmedel. Rekel je preprosto: »Hvala, bom spravil.«
Ampak je za hipec zadržal pogled, toliko, da me je speklo. To se je godilo mimogrede, nama. Še nobenemu natakarju v življenju nisem dal telefonske. Aljoša ni kar en natakar… Stopil sem ?ez svojo senco. Naredil sem se, da imam jajca. Pa saj sem jih imel. Nisem imel pojma, ali bo ugriznil. Malo verjetno se mi je zdelo, da bo. Metati puško v koruzo je slabše kot niti ne poskusiti iti v boj.
Nekaj dni po tistem kosilu sem zve?er dobil elektronsko pošto: »Ra?unovodstvo sporo?a, da je ra?un zavrnjen. Ker ste preve? pojedli.« In v drugi vrstici: »Zezam se. Kako se imaš? Aljoša.« Ne spomnim se, kdaj me je kakšna elektronska pošta tako presenetila, kot me je tista. V hipu sem zakuhal. Prebral sem jo dvakrat, trikrat, desetkrat. Aljoša. Aljoša! Komaj sem verjel. Madona… Jasno, da sem mu odgovoril. Po nekaj izmenjanih poštah sva presedlala na ?vekalni program. Za?ela se je nenavadna komunikacija, mešanica puhlic, zabavnih domislic in postopnega spoznavanja. Zelo pogosto sva se zve?er dobila na elektronski liniji. Postajala sva bolj osebna. In neposredna. Da so nama zanimivi moški, sva hitro raz?istila. V nekem trenutku me je spreletelo, da si v elektronski spovednici povemo ve? in laže kot v živo. O njem sem si zgradil podobo, ki prerasla dražljivost so?nega mesa. Postal mi je vše? tudi druga?e. Fant je svoje življenje zgodaj vzel v svoje roke. Takoj po srednji šoli se zaposlil in se odselil od doma. Ne, ni se skregal s starši, hotel je postati samostojen. Cenim to. Ni svobode, ?e je ne pla?aš z lastnim denarjem. Celo nekega študija ob delu se je lotil in ga precej dale? pripeljal. Saj je fant je preprost, ni pa neumen. Rad imam takšno preprostost. Dve leti je živel z dekletom, ko se mu je lani zgodil prvi moški. In drugi. Dekletu je poro?al in sta se v miru razšla. Tudi za to je treba imeti jajca. Potem je spakiral kov?ek in prišel v véliko mesto iskat svojo sre?o….
Johanca je tu njegova druga služba. Živi kot podnajemnik in si deli stanovanje s cimro in parom. Po tem, da je skoraj vsak ve?er, kadar ni v službi, dosegljiv na mesendžerju, sem sklepal, da nima fanta. In po tem, da je poiskal stik z menoj, sem sklepal, da je osamljen.
?udno mi je bilo priti k Johanci in sre?ati Aljošo, ki ni bil ve? neznanec, prijatelj pa tudi ne. Jaz sem bil gost in on zaposleni. Morda je spregovoril kakšno besedo ve? kot prej, vendar je bil distanca jasna. V mojih o?eh je bil še vedno za požret seksi. Spet dvojnost: dolžna dnevna mol?e?nost od blizu in no?na pogovorljivost na dale?.
No?i imajo svojo mo?. Ko sva bila oba malo bolj nakurjena, je šel pogovor dlje od namigovanj. Do konkretnosti. Vro?ih besed. Konkretnih slikic. Prestopila sva mejo. Ugotovitev je bila jasna: dobiti se morava, da vidiva, kaj je na stvari. In ?e bova res šla drug drugemu v tek. Kdaj? Ob mojem dnevnem urniku in njegovih no?nih, ki se vle?ejo do dve, to ni bilo preprosto. Prvi zmenek je padel v vodo, ker je v nedeljo dobil na obisk sestri?no. Drugi, ker je šel v zadnjem trenutku nadomeš?at sodelavko, ki ji je bil dolžan uslugo. Tretji, ker sem bil jaz za v smeti, ker se me je lotevala angina. Dva tedna, trije tedni so šli v prazno. Spraševal sem se, ali bo sploh kdaj kaj kruha iz te moke. Vendar sem mu vsakokrat, ko mi je napisal, da je trd, verjel. Ker sem bil jaz tudi. Prišel je še en pozni ve?er, ko sva po nekaj izmenjanih stavkih spet oba v ognju složno ugotovila, da je besedovanja in gospodi?novanja dovolj. Zato: jutri. Iz danes na jutri: jutri! Zve?er ob enajstih, po koncu njegove ve?erne službe.
»Kje si?« »V trgovini.« »Kaj kupuješ?« »Ugani!« »Saj sem vedel…« »A si res?« »Ja. Ker si pacek.« »A ti pa nisi!«
Ni mogel vedeti. Zabavalo me je bilo, da me je z vprašanjem v esemesu res zmotil v drogeriji, ko sem na nepregledni stalaži iskal svojo znamko kondomov. Tisto popoldne sem kup opravkov, med katerimi so me motila njegova kratka sporo?ila. Drobna vprašanja kje-kaj-kako so bila trivialna, a so mi kazala, da ga ve?erno sre?anje zaposluje. Jasno, da mi je bilo to vše?.
Domov sem se vrnil že v temi, nekaj malega pojedel in si vzel pol ure za dremež. Nisem mogle takoj zaspati, bil sem vznemirjen. A še bolj utrujen od popoldneva, ki sem ga preživel na nogah. Ko je zapiskala budilka, sem bil v trenutku priseben. Najprej sem se šel uredit v kopalnico, nato sem malo pospravil in pripravil stanovanje. V dnevni sobi sem porinil vstran mizico in fotelj ter preprogo prekril z veliko rjuho. Ker je Aljoša visok, se z njim nisem hotel lomiti v postelji. Tla so super, lahko se brez premišljevanje o prostorskih koordinatah posvetiš ljubimcu; ni nadležnih robov, kjer zmanjka opore pod telesom, ko je tega najmanj treba. Poleg pregrnjene preproge sem postavil pripomo?ke. Ne maram v najbolj vro?ih trenutkih z zobmi parati kartonskih škatlic, ki se no?ejo odpreti. Še s staniolskimi ovitki imam težave, kadar so prsti gladki od polzila.
Ura je bila kon?no pol enajsta, oblekel sem se in se odpeljal k »Johanci«. Parkiral sem na stranski ulici, kjer je vhod za zaposlene. Bil sem to?en. Ravno sem odpel varnostni pas in se bolj na udobno presedel, ko sem dobil Aljošino sporo?ilo, da bo malo zamudil, ker še ni uspel zaklju?iti. Bom že po?akal… In sem ?akal, naslonil glavo na naslonjalo in gledal v no?, ki ni bila ve? zimska in še ni bila pomladna. Tema nad mestom, obrisi avtomobilov v šibki lu?i cestnih lu?i, sem in tja kakšna postava, par, skupinica študentov. Mir.
Aljoša je kar padel iz hiše. Na plo?niku se je ustavil in pogledal po ulici. Bil je v kratki oprijeti jakni, roke je imel v njenih žepih. Jakno je imel spodaj zapeto, da ga je stisnila v bokih, stal je nekoliko razkora?eno na dolgih, vitkih nogah. Kar spreletelo me je, ko sem ga bolj slutil v obrisu kot videl v poltemi. Pomežiknil sem mu z lu?mi.
Med potjo pogovor ni prav stekel. Oba sva se trudila. Tišina je bila napeta. O?itno sva imela oba pri?akovanja od no?i, morda prevelika. Tega se malo bojim, ker ?e so pri?akovanja velika, je lahko tudi razo?aranje veliko, ?e pa? re?i te?ejo druga?e, kot sta si jih dve glavi vsaka zase namislil. V resnici ne morejo ste?i in te?i druga?e kot pozemsko in konec koncev, predvidljivo. No, jaz sem se nau?il, da si toka dogodkov nikoli ne slikam vnaprej.
Aljoša je sedel s koleni narazen, roke so mu po?ivale med nogami. Izraz na obrazu je imel nedefiniran. Ko sva si izmenjala nekaj pogledov, sem v njem za?util tisto žarenje, ki sem ga poznal iz elektronske komunikacije. Vedel sem, da ga bo treba samo malo razpihati in bo iz njega plamen. Nisem se ga upal preve? gledati, da bi zavil s pravega pasu.
Do vrat stanovanja sva prišla brez besed. Odklenil sem, jih odprl in pustil, da je prvi vstopil. Ko sem za seboj zaklepal, se je tišina zgostila. V predsobi je bil polmrak. Skozi vrata v dnevni prostor je padala šibka svetloba, ki jo skozi okna lije mesto. V tem snopu svetlobe je stal Aljoša in se razgledoval. ?rno oble?ena postava, svetlejši obraz, v spodnji polovici zasen?en z neobrito brado, ?rni lasje, blesk v o?eh. Pol koraka, stal sem pred njim. Za?util sevanje njegovega telesa. Prijel sem ga za komolce, ga rahlo potegnil k sebi. Z ob?utkom mi je šel z dlanmi pod odpeto budno, zdrsel z njimi do hrbta, me plosko prijel za lopatice in stisnil k sebi. Prvi objem. Prva izpolnitev. Bližina. Toplota. Lice ob licu; pravzaprav moje lice ob njegovem vratu. Prvi vonj v nosu. Tuj. Poseben. Kar izrazit. Vonj samca. Privla?en. Prva želja, da bi ?ar trajal, trajal.
Tudi jaz sem ga objel ?ez hrbet in stisnil k sebi. Srkal sem v sebe toploto njegovih prsi in ?util njegove dlani na lopaticah. Bile so hladnejše od telesa, ker je bilo zunaj hladno. Kljub temu sem se za hip po?util kot v opeka?u, z obeh strani toplo stisnjen, vsebovan v njegovem objemu. In on v mojem. Dva trenutka mirnega vzajemnega predajanja in dajanja. Dajanja bližine. Predajanja iskreni, prvobitni telesnosti. Priznanje, da je dvema, ki sta si privla?na, v dvoje in brez telesne distance – lepše.
V male možgane vgrajeni program ne predvideva mirovanja in trajanja. Ustnice so se sre?ale. Prvi stik z njegovo konturo nosa, ustnic, brade. Z neobrito brado, ki ni bodla. Razprte ustnice, jezik. Jezika. Prebiti zid dveh zasebnosti. Njegovi in najini poljubi. Bili so nežni, a ne plehki, ne neizraziti. Bili so polni. ?utni. Doživljani in nadzirani in zato ne podivjani. In bili so so?ni. Mo?ni. Skozi njih sta se sre?evali dve individualnosti, vsaka s svojo zalogo neizživete, nakopi?ene strasti.
Pritisnil sem ga ob garderobno omarico. Razkora?en sem se z boki tiš?al ob njega. Z rokami sem mu odpenjal zadrgo. Moral sem ga ?utiti neposredno, s kožo na koži, brez kulturne navlake med telesoma. On mi je že odpenjal srajco. Ko sem olupil z njega jakno, sem se mu z rokami takoj zaril pod srajco. Kot da bi se ustrašil za gumbe, jih je hitel odpenjati. Vše? mi je odpenjati gumbe, v tem je nekaj pokroviteljskega. In vše? mi je, ?e si moški brez okolišenja sam odpenja gumbe, v tem je mnogo samozavesti. Kon?no prsi na prsih. Ko sem objel golega, me je kar streslo. Tako tanek je bil, tako droben. Samo okvir, koža, in spodaj osnovni nabor pravih mišic, da ta ni bila napeta na kosti. Ne, ni mi zbujal so?utja, preve? samoumevne samozavesti je v njem.
Ob tem sem se še vedno odlo?no lizal z njim. Kamorkoli so moje ustnice zdrsnile, kjerkoli po obrazu in vratu se je zapeljal moj jezik, povsod je bil nekoliko slan. Seveda, delovni dan je bil za njim. Ta slanost me ni motila. Ta slanost je bila del resnice. To ni bila ne?istost, še manj umazanija. To je bilo življenje.
Skozi hla?e me je prijel za erekcijo in jo za?el izkopavati izpod obleke. Nisem mu pustil, hotel sem biti prvi. Starejši sem, hotel sem izkoristiti prednost. Imel sem jo tudi zato, ker sem ga tiš?al k omarici, ki je je?ala pod najinimi pritiski. Po?epnil sem pred njega. Z miniaturno zadnjico se naslonil na omarico in se z zapestnim delom obeh dlani ob bokih naslonil na njeno zgornjo ploskev. Žlica za obuvanje ?evljem je pri tem padla na tal in z kovinskim hrupom pretresla tišino. Naj! Dojel sem jo kot rezki gong, ki je naznanil trenutek nove resnice. Odpel sem mu pas in tri gumbe. Potegnil hla?e do srede beder. Pod tankim, sivim, elasti?nim blagom spodnjic se je risalo njegovo orodje. Z zobmi sem zdrsnil po celi njegovi dolžini in nazaj. Ej, Aljoša, tole ni kar nekaj… Obenem sem z razširjenimi nosnicami vlekel vase vonj. Še vedno razpoznaven, izrazit in dražljiv vonj njegovega telesa. Pogrizel sem ga po glavi?u, da je zastokal in se prelomil v bokih.
= Category Updated
= Flash Play Button