Plaža
submitted October 22, 2011
Categories: In Slovene
Pomislil sem na Alija. Lokalni vodi? je. Fant v moškem telesu. Kon?al je neko srednjo šolo in sanjari, da bo šel študirat jezike in da bo odprl svojo turisti?no agencijo. Ne bo je. Nima ne vez ne denarja, da bi šel študirat v oddaljeno prestolnico. In premehak je za biznis. Da ne bo pomote: v telo je trden, ?vrstih vitkih udov, širok v ramena, stoji pokon?no, ima nek nepremakljivi ponos v sebi. Temnega obraza je in širokega, prelepega nasmeha. Mehak je po vedenju. Ve?ino ?asa je sicer s šoferji toyot, ki so robati. Ob njih se drži Ali bolj pri strani. Šolan je, oni niso. Oni so hrupni, Ali je tih. In velikokrat se zamisli.
Že prvi dan, ko se je Ali pridružil skupini, sem mi je zazdel malo, kako naj re?em… Vsekakor sem ga takoj opazil in si ga takoj zacahnil. Ob prvi priložnosti, ko so bili drugi zaposleni s slikanjem ruševin iz bogvekaterega stoletja in bogvekaterega gospodarja, sem pristopil k njemu, ko je sam stal v senci za zidom. Vprašal sem ga za neke podrobnosti in zavzel se je, da bi mi odgovoril. Njegova angleš?ina ni segla dale? in z odgovorom si nisem mogel dosti pomagati. Pa? pa sem lahko od blizu ogledal fanta. Naredil je vtis name s ?rnimi o?mi, belim nasmehom, temno gladko poltjo obraza, krepkim vratom…
Milimetrske br?ice nad zgornjo ustnico bi si zaradi mene lahko obril, ker pa so bile takšne teksture kot v lepem loku raš?ene obrvi, se me hitro nehale motiti. In v roke sem gledal, zapestja in svete dlani, ki jih je gnetel vil, ko je iskal besede, da bi mi odgovor. Bil sem diskreten, svojo radovednost sem tešil nevpadljivo. In nisem ga gledal poželjivo, gledal sem ga spoštljivo, kot se gleda nekaj lepega in o?arljivega.
Kot vodi? Ali ni bil vsiljiv. ?e je kdo iz skupine želel kaj od njega, je prijazno opravil svojo dolžnost. Bil je bolj kot ne kratek. Predvsem moder, da je zaklju?il takoj, ko je zaznal upad zanimanja.
O?itno sem moral biti fantu simpati?en. Kadarkoli sem ga kaj vprašal, se mi je posvetil. Rad se je pogovarjal z menoj. Spremljal nas je pet dni; že drugi dan sem zaznal, da on iš?e priložnost, da se znajde v moji bližini, se nasmehne in po?aka, da ga zapletem v pogovor. Gledal je prijazno in toplo, bil je uslužen, a vedno zadržan in brez nadaljnjega obvladan in spodoben.
Tretji ve?er je bilo, ko sem po ve?erji prisedel k njemu. Sedel je sam, nekoliko odmaknjen od skupine. Bil je prekrižanih nog, glavo si je podpiral s palcem tako, da je imel preostale prste desnice zložene v pest pred brado. Zrl je v morje. O?itno je bil nekaj zasanjan, ker se je zdrznil, ko sem ga pozdravil. Pa se je takoj nasmehnil in mi z rokami ponudil, naj sedem k njemu. Spraševal sem ga o družini, o vasi, od koder je, o obi?ajih. Seveda zato, da sem lahko bil v njegovi družbi. Vsekakor me je njegova družba bolj zanimala od družbe ostarelih menedžerjev, prikritih tajkun?kov, upokojenih profesorjev, sivolasih lekarnarjev in poklicnih porejenih hipohondrskih žena, ki so se ob ognju hvalili, kje vse so že bili, kdo vse jih je okradel in s kakšnimi prevoznimi sredstvi so se prevažali.
Fant me je vznemirjal, prvinsko veselje mi je bilo, da sem ga lahko – gledal. Ne, nobenih na?rtov nisem imel z njim. V tistih krajih bi se ne predrznil spustiti v avanturo. Pojma nisem imel, kaj je dopuš?eno – dovoljeno itak ni ni?. Da bi se zaradi lahkomiselne zabavice znašel pred šarijo? Samo tega bi se mi manjkalo.
A je vseeno najin takratni ve?erni pogovor ni bil samo pogovor. V nekem hipu, v nekem slu?ajnem pogledu v o?i se je nekaj zganilo in ko se je zganilo, je za?elo živeti samo zase in se dogajati. Bolj kot sva se oba vživljala, manj pomembne so bile izmenjane besede. Njegove naklonjenosti do mene je šla ?ez mejo, ko bi jo lahko razumel samo za vljudnost in prijaznost. In moj interes do njega je v spuš?ajo?em se mraku pripeljal do stanja, ko je bil vsak moj pogled nanj pogled, ki ni samo gledal temve? tudi videl. In kar sem videl, je v meni zbujal ?utenje. Gledal sem njegove dlani, s katerimi je drsel z drugo bo drugi – in ?util njihovo mehkobo in toploto. Videl, kako je mimobežno z dolgimi, vitkimi prsti zdrsnil ?ez zapestje druge roke – in jih v domišljiji za?util na svojem zapestju in povsod na sebi, in spreletelo me je, da me je telesno streslo, kot bi se me, kako pravijo, dotaknila smrt. Spustil sem pogled in kot prikovan obstal na mišicah me? in stegen – je slu?aj, da je imel fant tako visoko spodrecano moško krilo? In te dolge, vitko miši?aste noge sem videl v svojih rokah, kako jih držim visoko v nebo, kakor bi bika držal za roge… in jih takoj nato za?util druga?e, kako se na meni naprezajo v praritmu življenja.
Ovijal in zajemal naju je samo nama vidni po?asi krože?i se vrtinec živega življenja in strasti. Za blagim izrazom na obrazu sem v globinah njegovega pogleda za?util vol?jo lakoto po vra?ani strasti. Prvinska in pristna je bila ta želja in v nekem trenutku tako iskrena, da sem moral umakniti pogled. Govoril je tiho – saj je vedno govoril tiho, toda tistega ve?era se je njegov glas nekako lepil name. Njegove besede oziroma njegov glas sem ?util kot dotike prstov, ki so se prej prijemali med. Z besedami mi je razlagal o obi?ajih in navadah ob snubljenju in svatbi. S telesom mi je izpovedoval, da si želi telesnega stika z menoj.
Kaj naj bi? Ga zvlekel med skalovje in grmovje in se tam poonegavil z njim? Vsem na o?eh izginil z njim v mrak nastajajo?e no?i? To preprosto ni bilo mogo?e. Ne zaradi mene, ne zaradi njega. Že tako je verjetno njegovi doma?inski šoferski družbi opazno, da se dolgo pomenkuje z menoj. Obema bi lahko nakopal preglavice in sramoto, lahko tudi nesre?o, zato sem flirtu naredil konec. Po koncu nekega njegovega stavka sem vstal in mu povedal, da sem vesel, da sem ga spoznal. Da bomo morali zjutraj zgodaj vstati in mu zaželel lahko no?. Ni mogel skriti, da se po?uti kot polit kuža, pa je vendar tudi on vstal, se profesionalno zahvalil za pogovor in zaželel mirno spanje. Ponudil sem mu roko. Sprejel jo je. Bila je velika, topla, žametasto mehka, nekoliko vlažna.
Preden sem zaspal, sem sanjaril o njem in njegovi dlani. Tudi ?e bi bil sam v šotoru, bi ne hotel masturbirati. Pustil sem, da so me oblivali, greli in žgali vtisi. Nekoliko najstniško, priznam, pa vendar tako žge?kljivo in iskreno.
Naslednjega jutra sem se zbudil zgodaj, uro pred tistim, ko bi bilo treba vstati. Šel sem lulat in nato sedel pred šotor in si v beležko nekaj skiciral. Morda je minilo dvajset minut, ko so se zganili šotori, kjer so spali doma?ini. Kuhar je od pomo?i šoferjev pristavil lonce na velike plinske gorilnike. Zadnji je prilezel iz šotora Ali. Bil je gol do pasu, z brisa?o ?ez ramo in z lavorjem v roki.
Misel se mi je pretrgala in ostal sem brez sape. Kot hipna plima me je preplavilo priznanje: lep je bil kot Adonis. Namenil se je proti tolmunom, kjer se potok zliva v morje; prejšnji ve?er so nam svetovali, da naj se tam umijemo. Na pol poti, tik preden se steza izgubi v grmovju, se je Ali ozrl. S pogledom zdrsnil ?ez improvizirano šotoriš?e in me – opazil! Pomahal mi je! Sveta pomagalka… Kaj naj naredim? Vedel sem: samo še eno no? bomo skupaj, potem vožnja do glavnega mesta province in let v prestolnico. Zdaj ali nikoli? Zdaj.
Smuknil sem v šotor in s treso?imi rokami pograbil brisa?o. Krenil sem v drugo smer, za šotore in potem za sipino po stezici, ki bi po mojem ?utu za orientacijo morala pripeljati tolmunov z druge strani. Ni? plemenito sem nisem po?util. Sam sebi sem se zdel malovreden, sprijen voajer. Ampak zakaj mi je Ali pomahal? Klinc, vsak se ima pravico umiti…
Srce mi je bílo, ko sem po stezi med tankim grmovjem sledil potoku. Prvi tolmun – ni?. Za grmovjem trije tolmuni zapovrstjo. In v tretjem – Ali. Do srede stegen v vodi. S ?udnimi, širokimi boksericami brez razporka na sebi. Zajemal je vodo in se polival z njo po glavi. Obrnjen je bil proti meni. Mižal je. Voda, ki se mu je stekala s telesa, je na boksericah risala izboklino spolovila. Dlake po telesu ni imel. Samo gladka, ?ista, temna polt. Ko je odprl o?i, sem mu pomahal. Z nasmehom mi je odmahal. Ni? ga ni bilo sram, ni? se ni obrnil stran. Bil sem kot mese?en. S treso?imi se rokami sem potegnil s sebe majico, odpasal krilo, ki sem ga tam nosil, ker je v vro?ini neprimerno udobnejše od hla?, in v spodnjicah zakora?il v svoj tolmun. Po?enil sem vanj in vstal. Voda je bila topla. Pogled na Alija božanski. Tudi on je gledal mene. In to ne samo v o?i. V Evropi bi se zakadila drug v drugega kot dva gone?a se psa in se sparila za prvim kamnom. Tam je med nama stal zid zapovedi in prepovedi. Niti golote si nisva mogla privoš?iti. Konec koncev bi lahko vsak trenutek kdo prišel…
Stopil je iz vode, se poudarjeno brisal po rokah in vretenasto izrisanih mišicah na njih, popolnoma ploskem trebuh, širokih ramenih. Se ovil v brisa?o, vzel lavor in se nameril k meni. Zakuhaval sem. Ponudil mi je lavor, ?eš naj si z njim pomagam, kot si je on. Smeje sem odklonil. Po?util sem se bolj nag, kot bi sploh lahko bil. Zavedel sem se vseh svojih telesnih pomanjkljivosti, ki so bile tem bolj o?itne, ?e sem se primerjal z njim. Ko sem lezel iz vode, mi je podal roko. Se sklonil po brisa?o, ki sem jo pustil ležati na tleh. Obrnil se je stran in z nje otrkal pesek. Gledal sem ga v hrbet atleta in v obline majhne zadnjice, ki so se ?vrsto potresavale, ko je otepal brisa?o. Samo en korak stran, a vseeno nedostopen na veke…
?akal me je, ko sem se brisal. Vem, opazil je mojo tri?etrtinsko erekcijo, pa je ni gledal. Navlekel sem majico, ki se je zatikala, ker je bilo moja koža vlažna. In na hitro sem ovil okoli sebe blago in ga zatla?il v krilo. Odmajal je z glavo in mi povedal, da mi slabo stoji. Da mi ga on zaveže, ?e želim.
In sem pustil, da mi je razvezal blago, ga namestil okoli bokov in zategnil. Njegove velike temne dlani, njegovi vitki prsti so bili ?isto blizu mojega spolovila… In se ga seveda niti po pomoti niso dotaknili. Potem je šel z roko od levega boka ?ez križ do desnega, rob blaga zasukal in spodvil. Res, krilo mi je stalo kot doma?inom. Moje meso je tudi stalo, le da tega pod ?vrsto zategnjenim blagom ni bilo tako o?itno opaziti.
Skupaj sva se vrnila k šotorom in tam zastavila dan kot vsi drugi. Cel dan nisem bil pravi. Pomislil sem, da je še dobro, da se naslednjega dne od Alija poslovim. Takega odnosa ne obvladam, to je bilo zame nedopovedljivo naporno.
Sedel sem v pesku. Bilo je okoli devete, stemnilo se je že pred tremi urami. Med šotori je bilo povsem mirno. Alkohola v teh krajih ni, s seboj prinesene zaloge so sopotniki v preteklih dneh požlampali in s tako ni bilo ve? povoda za veselja?enje. Ljudje so bili iz?rpani od celodnevnih voženj po slabih cestah, vro?ine in vlage. Po ve?erji iz poljske kuhinje so se porazgubili po šotorih in zaspali.
Vladal je mir – ljubi Bog, kakšen mir! Segal je do neba, odbijal se je od gora, ki so se dvigovale strmo nad priobalno ravnico, in se izgubljal nad neskon?ni ocean. Valovi so se oglašali kot dolgi, monotoni izdihi globoko zaspale matere zemlje. V no?i ni bilo nobenih drugih šumov razen morja in pošelestevanja palmovega gaja za mojim hrbtom. Naj sem še tako napenjal ušesa: mir, gluha no?, morje, zaletavi vetri?.
Na tisti obali se svet neha. Razen nekaj pastirjev, ki v kamnitih hišicah pospijo z no?jo, doma?inov ni. Kamnito zaledje je življenju preve? sovražno, morje je za pastirsko ljudstvo neuporabno. Tujci smo bili tam grda šala napredka, ki je lani ?ez skalne gore izril cesto do morja. Malo verjetno, da bom še kdaj na takšnem mestu. In ?e bom, ne bodo ve? takšni niti kraj, niti no?, niti jaz. Vprašanje let je, kdaj bo ta koš?ek sveta ponižan v vulgarne risorte in kuliso za industrijski turizem. Sveta ne bom ne spreobrnil, zato nisem hotel premišljeval o tem, kaj bo. Predajal sem se v ?arobnosti in ?asu, ki je neizpodbitno obstajal. Trenutku.
Bil se prevzet in preve? vznemirjen, da bi mi bilo do spanja. ?ez pravlji?no belino sipin sem gledal na obzorje, kjer se je no?na temina morja stikala s ?rnino neba. Ta ?rnina je bila žametna in skrivnostna samo še na južnem in zahodnem obzorju, na ve?ini neba je obledela zaradi mo?ne mese?ine. Mesec se je dvignil do ?etrtine svoje no?ne poti. Bil je še skoraj poln, no? je bila svetla, svetlejša, kot sem si mislil, da je lahko. Na nebu je ob mese?evi sve?avi prišlo do besede samo nekaj najmo?nejših zvezd. V nos sem vlekel vonj morja, ki je bil vlažen in ?ist. Zbrano sem poslušal enakomerno hropenje oceana, zrl v nebesni svod in brezmejno tišino ter pustil, da so mi skozi zavest potovale slike preteklih dni. Tuji kraji, druga?ni ljudje, drugi obi?aji. Premišljeval o življenju, ki te?e brez velikih pri?akovanj, denarjev in ambicij, nespremenljivo, v ve?no enakih zankah. Se rodiš, živiš, kot se živi, odživiš, Prikazovali so se mi obrazi. Ker so ženske zakrite, samo moški obrazi. Karamelni, rjavi, kakavasti, ?okoladni. Vranjih las. Temno rjavih in ?rnih o?i. Razli?nih potez. Raznotere mornarje in njihovo seme je v preteklih stoletjih na obale te dežele odlagalo morje. Veliko postavnih mož in ?ednih fantov je med njihovim potomstvom. S pogledi, ki se navadno radovedno ustavijo in nasmehnejo, sem in tja povrtajo, spet v?asih, v bežnem trenutku izdajo nezgrešljivi interes.
Jasno, da sem tisti ve?er mislil na Alija. Sino?nji pogovor, jutranje umivanje in zategovanje krila – vse to me ni skozi dan niti za hip zapustilo. Ko sem v no?i, ki je bila narejena za ljubezen, tam sedel sam in ves raz?uten, sem ga zaznaval povsod. Pod prsti, s katerimi sem rahlo pogladil površino peska, sem ?util žge?kljivost njegove gladke polti. Ko sem roko plosko potisnil v pesek, me je ta s svojo kamnito dušo zaustavil; gotovo bi me s podobnim odporom pri?akala mišica, kjer koli bi Alija zgrabil v zanosu strasti. Zarinil sem prste globoko v pesek – in se tam sre?al s toploto, ki jo je pesek vpil vase ?ez dan. Tudi v teh temnih fantih mora sonce puš?ati svojo energijo – spomnil sem se o?i, iz katerih v?asih tako vro?e, peko?e sevne.
Kako bi se tedaj poljubljal… Kako brez zadržka bi se prepuš?al Alijevim dlanem… S kakšnim zadoš?enjem bi ?util na svojem vratu, ušesih, licih njegovo sapo – gotovo mora biti enako ?ista in vlažna, kot je ta, ki jo izdihuje ocean. Le da bi bila v no?i toplejša od hladnega izdiha velikega morja. Pomešana s poljubi bi bila vro?a. Izhropena v zanosu piknanta, slišana in ob?utena na koži sama po sebi dražljaj. Legel sem vznak in zaprl o?i. S prsti sem si šel skozi lase in potem ?isto lahno ?ez obraz, vrat, prsi. ?e bi bili to tvoji prsti, Ali… Dolgi prsti na širokih dlaneh… Zaposlil bi te prste. In svoje tudi. Predal bi se ti, Ali, in tudi tebe ne bi ?isto ni? šparal. Pod seboj bi te hotel ?utiti. Tvoj široki hrbet zaznavati pod svojim prsmi, biti naslonjen na komolce in te ?vrsto od spodaj držati med vratom in rameni ter prste zadirat v tvoja ple?a, imeti lice prislonjeno na tvoj vrat, da bi ?util valovanje telesa pod seboj.
Zaganjal bi s vate brez zadržka kot viharni valovi, ki se pridejo razbijat od pe?ine. In nato bi služil tvoji sli, ki bi mi jo dal spoznati. Odprl sem o?i in se sre?al s nebom, ki ni bilo ne ?rno, ne modro, ne sivo; mo?ni mesec je barvo neba oslepil. Ja, rad bi gledal tvoje o?i, Ali, ko jih strast zamegli do mere, ko skozi mreno pozabe ne vidiš ni?esar ve?. Pogled sem usmeril v luno, ki ni bila ne bela, ne zlata, na srebrna. Tudi zrkla Alijevih o?i niso bela. Rumenkasta? Ne. Slonokoš?eno belkasta? V neznanem svetu mi zmanjkuje besed. Še dobro, da bom naslednjega dne izginil iz tvojega sveta.
Spet sem se dvignil na roke. Bil sem notranje vzburjen. Bolan od ne?esa, ?esar nikoli ne bo, ker ne more in ne sme biti. Dihal sem globoko in s pogledom drsel ?ez sipine in morje. Na po?asnih valovih so jezdili odsevi mese?ine, dokler se njihovi grebeni v pesku niso razkuštrali in sesuli sami vase. Ja, ko sem proti ve?eru brodil po vodi, je bila pena valov vsa nemirna, ko je v iskanju cilja ponikala v pesek in izginjala v ni?. Pena je vse, kak za nekaj hipov preživi val, ki se z ihto zažene, s silo prelomi, se zvrtin?i ?ez sebe in vdano sesuje vase. Pena kot bežni, iš?o?i presežek vidne sile in mo?i… Pena, bela kot sneg. Pena kot sperma, ki so valj izpljune, ko se njegov zagon iztroši.
Pen, ki potujejo po mokrem pesku, iz šotoriš?a nisem videl, toda vedel sem, da tam so. Kakor sem vedel, da nekje, v nekem šotoru spi Ali. In kakor sem vedel, da bi bila zlahka drug drugemu obala, po kateri bi po dolgem lomljenju valov dale? in na široko izpljusnila spermo. Pena. Minljiva ni?evost. Med moškimi popoln, jalovi nesmisel. Pa vseeno nuja. In draž, ki ji ni paral.
Oceana ne moreš premagati. Gona in domišljije tudi ne. Tu so, žívi z njimi… Vzdihnil sem in zbiral mo?, da prekinem sanjarjenje in se spravim spat. Iznenada neznani, tihi šum. Trznil sem s pogledom v desno. Iz palmovega gaja sta se izluš?ili dve postavi. Dva moška. Nagnil sem se toliko nazaj, da sem bi s telesom v senci protivetrne pregrade. Kdo sta ta dva, ki gresta drug ob drugem brez besed po robu šotoriš?a? Po obrisu oprave sem takoj spoznal, da ste bila doma?ina. Menda ne bomo imeli opravka s tatovi? Ah, ti bi se hulili nekje v temnem zavetju, ne po glavni poti. Bil sem ?isto pri miru in ?isto tiho. Nisem hotel, da me opazita. In me nista.
Toda jaz sem prepoznal njiju! Bila sta Ali in Abdul. Drugi je bil voznik, Alijevih let, enako visok, le ožje postave. Bil je najmlajši med šoferju in menda še neporo?en. ?e ta dva nista udarila runde tam nekje v goš?avi, kjer ni nikogar! Za Alija mi je bilo že jasno, da zagrize v moškega, za Abdula ne. A zakaj konec koncev ne bi? Naj mi nih?e ne pravi, da je mlad moški rojeni za spolno vzdržnost, še sploh ne v tem razdraženem podnebju. Narava dela svoje in najde pot… Zakaj nisem bil podjetnejši in Aliju dal vedeti, da se živo zanimam za no?ni sprehod z njim? To je bil zadnji ve?er. Tako reko? ponujal se mi je, jaz pa nisem zaupal ne njemu in ne svojem ?utu, ki mi je govoril, da pri njem ne morem zgrešiti. Fantazije! Blodnje! Vlak je odpeljal! Kar je mimo, je mimo.
Kljub temu mi je srce mo?no bilo, ko sem gledal za njima. Doma?ini so imeli svoje šotore nekaj stran, zraven parkirane avtomobile in postavljeno kuhinjo. Tam sta se ustavila. Oba vitka in dolgonoga, pokon?na, oba v mese?ini, ki se je lesketala ?ez koralni pesek… Bes te lopi, Mirko! Ali si moral res vre?i v smeti takšno priložnost? Idiot. Kakšen idiot. Biksen
= Category Updated
= Flash Play Button